Ločujmo biološko razgradljive odpadke

K bolj skrbnemu ločevanju biološko razgradljivih odpadkov je zagotovo prispevala Uredba o ravnanju z biološko razgradljivimi kuhinjskimi odpadki in zelenim vrtnim odpadom (Ur. l. RS, št. 39/2010), ki med drugim prepoveduje mešanje bioloških odpadkov z drugimi komunalnimi odpadki. Ali z drugimi besedami: bioloških odpadkov ne smemo odlagati v zabojnike za mešane (črn) odpadke ali zabojnike za embalažo (rumen).

Ločevanje tovrstnih odpadkov je na območju občin Domžale, Mengeš, Trzin, Lukovica in Moravče urejeno z uporabo rjavih zabojnikov, del uporabnikov, predvsem tistih na bolj ruralnem območju, pa ima ločevanje in odlaganje biološko razgradljivih odpadkov urejeno kot kompostiranje v hišnem kompostniku.

Uporaba rjavega zabojnika

Odvozi vsebine rjavih zabojnikov se v poletnem času izvajajo enkrat tedensko, v zimskem terminu pa vsakih štirinajst dni. V poletnem obdobju so rjavi zabojniki enkrat na mesec strojno očiščeni. Ob tem velja poudariti, da lahko uporabniki rjavih zabojnikov biološko razgradljive odpadke (kot je na primer vrtni odrez) kadar koli brez dodatnih stroškov pripeljejo v zbirni center v Dobu.

Glavni namen ločenega zbiranja biološko razgradljivih odpadkov je zagotoviti najprimernejše in najučinkovitejše nadaljnje ravnanje s tovrstnimi odpadki, zato so vsi ločeno zbrani biološko razgradljivi odpadki ustrezno predani družbam za ravnanje s tovrstnimi odpadki, nato pa predelani v kompostarni.

Hišni kompostnik je dobrodošla rešitev

Na območjih, kjer ni predvidenih rjavih posod za zbiranje biološko razgradljivih odpadkov, je potrebno le-te zbirati v kompostniku. Enako velja tudi za tiste uporabnike, ki se odločijo, da ne želijo imeti rjavega zabojnika in oddajo vlogo za hišno kompostiranje. Pri tem je pomembno, da hišni kompostnik ustreza vsem določbam zgoraj navedene Uredbe in Pravilnika o zbiranju in odvozu komunalnih odpadkov. 

Odpadki, ki so primerni za kompostiranje:

Odpadki, ki niso primerni za kompostiranje, so vsi odpadki, ki se v okolju ne razgradijo, poslabšajo kakovost komposta in vsebujejo nevarne snovi:

- plastika,

- steklo,

- kovine,

- keramika,

- kosti,

- maščobe,

- ostanki tekstila,

- vsebina vrečk za sesalce,

- zdravila,

- oblanci in žagovina obdelanega lesa,

- mačji in pasji iztrebki,

- plenice.

Postavitev hišnega kompostnika:

Za postavitev hišnega kompostnika na vrtu izberemo polsenčen ali senčen prostor, zavarovan pred vetrom in lahko dostopen. Hišni kompostnik naj ima neposreden stik s tlemi in naj bo z vseh strani primerno prezračen. Postavi se ga tako, da ne povzroča motenj (npr. smradu) na sosednjih zemljiščih.

Tehnika pravilnega hišnega kompostiranja:

Hišni kompostnik mora imeti neposreden stik s tlemi. Osnovna plast zdrobljenih vej poskrbi za dobro zračenje od spodaj in preprečuje zastajanje vode. Za optimalen razkrojni proces je pomembna zadostna ponudba kisika, ki jo dosežemo tako, da se suhi strukturni material (veje in zeleni obrez) in vlažni nestrukturni material (trava, kuhinjski odpadki) vedno med seboj mešajo. Kuhinjske odpadke in ostanke hrane je potrebno takoj prekriti z listjem, zemljo, travo ali rahlo zagrebsti, da preprečimo neprijetne vonjave in ne privabljamo neželenih gostov kot so podgane ali ptiči. V procesu razgradnje, ki poteka pri 50°C-60°C, mikroorganizmi, bakterije in glive proizvajajo humus in hranilne snovi, za kar pa potrebujejo določeno vlago. V času daljše poletne suše je priporočljivo vlaženje kompostnega kupa.

Ko je hišni kompostnik poln oziroma po približno pol leta, njegovo vsebino preložimo. S tem ga prezračimo in pospešimo razkroj. Dozorel kompost presejemo s sitom z odprtinami 15 do 20 mm, preostanek uporabimo za nadaljnji razkroj kot strukturni material.

Več o kompostiranju pa v našem priročniku za kompostiranje.